Oni tam, ki drsajo in padajo pod menoj, so sence človeških teles, ki so nekdaj resnično živela, ki so imela svojo mladost in svoja zrela leta, pomlad in poletje in jesen, ki so dopolnila do kraja, po vesti in pravici, kar jim je bilo od začetka namenjeno in ukazano. Sklonjeni so, počasi gredo, ali mirni bodo stali pred svojim sodnikom.
Kaj si ti, ki te je zdaj brezmilostna roka pahnila po klancu nizdol, kaj si ti storil s svojo pomladjo in s svojim poletjem?