Ni treba na pot, ni treba strašnega slovesa, ne solz, ne kesanja; ni si treba nasuti pepela, ne povešati glave, ne si trkati na prsi! Ah, še je poln kelih pred menoj, še je mogoče in se bo zgodilo, da okusim vsako plamenečo kapljo posebej, da s telesom, z mislijo in srcem potisočerim njeno sladkost! Za sedem po hudodelsko zapravljenih let si ustvarim sedem novih in z dušo, v bolesti in spoznanju očiščeno, jih bom užival sedemdesetkrat sedemkrat!