nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Oče in sin, poved v sobesedilu:
Ignorirali so jo vsi domači prosjáki; mali Gregček, ki je v svojem desetem letu nehal rasti, čeravno se mu tudi prej ni posebno mudilo, in o katerem si pripovedujejo otroci, da imá nekje skritih cel krajcarjev, on sam se je nekdaj zmotil in je stopil na prag, - pa Bog si ga vedi, ali se je česa prestrašil, ali se mu je tako čudno zdelo, da je bil zagledal pred sabo popolnoma neznano vežo, ali so ga obšlè kakšne hude slutnje, - skratka, Gregček se je obrnil in odšel, ne da bi zmolil svoj očenaš ... Ne ogiba se je nihče, da bi si bil tega v svesti; tudi ne zato, ker nima tam ničesar opraviti, - moj Bog, koliko si dajo časih ljudje po hišah opravka, pa jih vendar živa duša ne potrebuje; ogibajo se je, ker jo gledajo z docéla drugačnimi očmi, kakor pa bi jo gledal kakšen tujec: ne vidijo je ne, prav kot bi bila v meglo zavita.
A to preziranje ni nič čudnega, kajti v tisti hiši se že oddavna ni zgodilo kaj posebnega: ni bilo nobene svatbe, nobenega mrliča, in sploh ničesar ne,
kar bi moglo kogazanimati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani