nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Oče in sin, poved v sobesedilu:
To je, kakor bi gledal v zrak jesenskega jutra: nebo je mokro in bledomodre, skoro sive boje, po zemlji pa plavajo meglé, kakor gozdne deklice, ki plakajo in iščejo izgubljenega čarobnega česalnika: ti gledaš predse v tiho daljavo, gledaš nepremično, in četudi je vse brezbarvno, mokro in mirno, zdi se ti, da vidiš nekje pred sabo, kako pokopavajo tvojo mrtvo majko, ali kako pleše draga ti deklica na svoji svatbi, ženin pa jo gleda izza mize z veselimi očmi ... To vidiš, streseš se in zamrmraš: ”Kakšen bedaksem pač!“ ... a v srcu ti ostane nekaj mučnega, nerazumljivega.
V sobah je malo pohištva, a še to se drži tako ponižno, kakor bi hotelo prositi odpuščanja, da je že toliko časa v službi: stoli imajo slonico naprej nagnjeno, mize stiskajo noge skupaj, kakor bi čutile mraz, ki puhti iz dolgočasnih sten.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani