V kotu ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne ničevosti obljuvan, trepeče nag človek, ki mu je bil strah, ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil kožo, da se osramočena opleta stokajočih kosti ... Stran se obrnite, oči, v lepši kraj poglejte, v drugo lice!
Poznal sem suknjo svoje dni, ki je bila spoštljiva od vrha do tal.