Župana je spreletelo po vseh udih; sklonil je glavo in povesil roké, ne da bi mogel spregovoriti eno samo besedico.
”Nikakor ne more biti drugače ... a polnoči ... da, na vsak način je bilo že o polnoči ... zazdi se mi naenkrat, da slišim od vašega vrta čudne, zategnjene glasove. A razumel nisem ničesar ...