Kadar vidi pod sabo smehljajoče obraze, kadar prihajajo gor v sinjo višavo praznični glasovi zvonov, kadar cvete in prepeva vsa zemlja v brezskrbnem razkošju, -- ali ne obleče takrat svoje najžarnejše obleke, ali ne razgrne po vsem širokem nebu svojih najveselejših žarkov, da se topé v bleščečem zlatu visoki stolpi in da se stresa zeleno listje, kakor bi omahovalo pod bremenom svetlih kristalov? Sonce čuti ... Z meglenim pajčolanom zagrne svoj obraz in leno in počasi, kakor zaspan filister, se premika med zakajenimi oblaki.