nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: O čebelnjaku, poved v sobesedilu:



Luna je tiha in mrzla; s polodprtimi, sanjavimi očmí, mrtvo in brezbrižno gleda dol na speče krajine; melanholični pesniki strmé vanjo in ji tožijo svoje majhne nezgode; -- toda ona, zdi se, kakor da ima svoje melanholije dovolj; ne razume in ne čuti ničesar in neče razumeti.

A sonce, to veliko, jasno sonce! Kadar vidi pod sabo smehljajoče obraze, kadar prihajajo gor v sinjo višavo praznični glasovi zvonov, kadar cvete in prepeva vsa zemlja v brezskrbnem razkošju, -- ali ne obleče takrat svoje najžarnejše obleke, ali ne razgrne po vsem širokem nebu svojih najveselejših žarkov, da se topé v bleščečem zlatu visoki stolpi in da se stresa zeleno listje, kakor bi omahovalo pod bremenom svetlih kristalov?


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA