To neizmerno, tiho nebó, ta črna, brezkončna krajina s samotnim drevjem in temnimi, kakor v skrivnem strahu šepetajočimi in vzdihujočimi vodami, -- kako je to vse oddaljeno od njega in njegovega življenja, kako je vse to brezčutno, -- nemo in gluho v svoji lastni bolesti ... Kam naj se opre utrujena roka, kam naj stopi omahujoč korak? Poreži peroti in pusti mu življenje; -- to ni življenje!