A ko se je vzdignil in se ozrl krog sebe, zazdelo se mu je vse naokrog takó mrtvo, tuje in pusto, kot da ga je ravnokar pahnila silna roka iz lepšega, svetlejšega sveta. To neizmerno, tiho nebó, ta črna, brezkončna krajina s samotnim drevjem in temnimi, kakor v skrivnem strahu šepetajočimi in vzdihujočimi vodami, -- kako je to vse oddaljeno od njega in njegovega življenja, kako je vse to brezčutno, -- nemo in gluho v svoji lastni bolesti ... Kam naj se opre utrujena roka, kam naj stopi omahujoč korak?