nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Novo življenje, poved v sobesedilu:
Črne oči iz mraka, obraz; v luči svetilke jasno čelo, napete ustnice -- in srce je bilo mahoma vse svobodno in je govorilo glasneje od jezika. Nič ni vedel, kaj in čemu: pripovedoval je hitro, hlastno, vsekrižem, vesele in žalostne zgodbe, o visokih bojih in neumnih zmotah; predno je zgodbo dovršil, je pričel drugo, jecljal je in se je zapletal, vrstil je prigodke in misli tako nerodno, kakor da bi polagal škatlo v škatlo, zmerom manjšo, in navsezadnje ni več vedel, kako bi začel in kje bi končal. Ozrl se ni v nikogar; če se je po naključju združil pogled s pogledom, samo za hip, obadva mirna, srepa in tuja, je povesil oči in je govoril hitreje in s krepkejšim naglasom, kakor da bi se hotel opravičevati -- Bog vedi čemu in komu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani