nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Novo življenje, poved v sobesedilu:
Ko se je ozrla vanj z zlovoljnim pogledom, se mu je zazdel njen obraz nenadoma ves drug in čudo lep, dasi je bil na njem komaj sled tiste lepote, kakor jo opevajo poetje.
Črne oči iz mraka, obraz; v luči svetilke jasno čelo, napete ustnice -- in srce je bilo mahoma vse svobodno in je govorilo glasneje od jezika. Nič ni vedel, kaj in čemu: pripovedoval je hitro, hlastno, vsekrižem, vesele in žalostne zgodbe, o visokih bojih in neumnih zmotah; predno je zgodbo dovršil, je pričel drugo, jecljal je in se je zapletal, vrstil je prigodke in misli tako nerodno, kakor da bi polagal škatlo v škatlo, zmerom manjšo, in navsezadnje ni več vedel, kako bi začel in kje bi končal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani