Samó nekdaj sem videl táko mirno, nebeško noč v prelepih očéh -- --; stal sem ob poti in ona se je peljala mimo; -- bled obraz in nad mramornim čelom valoviti temni lasjé; nagnila se je skozi okno in njene oči so se ozrle name ... Sence so se zgrinjale po vsi dolini, v daljavi so molčali gozdovi, zaviti v meglo, nebó se je nagnilo nižje in zvezde so drhtele in sanjale. A na zahodu se je lesketalo vedno jasneje v mokrem zlatu; žareča svetloba se je vzpenjala višje in višje; dolg, ozek je visel nizko na obzorju, podoben iz rosnega zlatá.