Sram jo je bilo; šla je preko sobe s povešeno glavo, preoblekla se je urno in se je napravila v cerkev.
Na ulici je sijalo veselo jutranje sonce in se je zableščalo; tako močna in je bila svetloba, da je stopila v vežo nazaj ter se oprla z roko ob zid. Noge so se ji šibile in vrtelo se ji je pred očmi.