ni bil prijeten tisti sladki nasmeh in tudi ni marala tistih mežikajočih oči, ki so gledale preživo iz mirnega, starikavega obraza.
”To ni človek -- nekje drugje je človek ...“ In zaželela si je, da bi pogledala nekoč v izbo, v tisto belo svetišče, kamor še ni stopila nepoklicana noga.