”Draga, srce moje --“ tako je govoril on -- ”samo še malo časa, pa pojdeva odtod, mož in žena. Srce moje --“ pogrkaval je malo in zato je bilo še lepše tisto ‚srce‘ -- ”jaz imam grad onostran hriba, moj grad ima tisoč oken in sto balkonov in v vseh sobah so pisane preproge in zrcala z zlatimi okviri, okoli pa je vrt in v tisti vrt ne stopi nihče drugi nego ti in jaz. Tam bova hodila po belih stezah; veje se bodo priklanjale in trgala bova sladke češnje, rože se bodo ponujale in jaz ti jih bom pripenjal na prsi ...!“