Tam sta se izprehajala roko v roki in sta govorila tako lahko, kakor da bi govorilo srce samo, da bi se ustnice nič ne premikale in da bi ne jecljal neokretni težki jezik. ”Draga, srce moje --“ tako je govoril on -- ”samo še malo časa, pa pojdeva odtod, mož in žena. Srce moje --“ pogrkaval je malo in zato je bilo še lepše tisto ‚srce‘ -- ”jaz imam grad onostran hriba, moj grad ima tisoč oken in sto balkonov in v vseh sobah so pisane preproge in zrcala z zlatimi okviri, okoli pa je vrt in v tisti vrt ne stopi nihče drugi nego ti in jaz.