Zakaj zunaj čakajo, in ko pride čas, odpro duri. Pol ljudje, pol živali, ostuden smeh na živalskem obrazu, ostudno poželenje v mokrih, krvavo obrobljenih očeh. Stali bodo na pragu, ozirali se na plen; nad njih glave se bo vzdigala roka, ki bo držala svetilko, in rdeči nemirni žarki bodo skakali po stropu.