Po lepih cestah so jo vodile, po zelenih vrtovih; vsenaokoli je dišalo po vijolicah in po rožah; ali še je bila dolga pot in še zmerom lepša je bila pot in od daleč se je svetilo mesto, prihodnost se je svetila kakor sama sveta nebesa. Tako so jo vodile sanje, ljubeznivo, za obe roki, in stopala je z lahkimi koraki in ni videla blatne ceste in tudi se ni bala tišine, ki je ležala nad vso prostrano pokrajino. Hudobne so bile sanje, zasmejale so se naposled in so jo ostavile samo.