Ozrl se je bil včasi kdo v sobo, postal je morda celo in je bila vesela, čutila je, da ni sama. Ali spustilo se je zagrinjalo med njo in med svetom, več ni bilo človeka, tudi šum je zunaj potihnil. se je bala, da bi ne zaklenili tudi duri; potem bi nikakor in nikamor ne bilo več mogoče pobegniti.