Prelepa pokrajina je bila naokoli, prelepo je sijalo sonce, ali kraljična ni videla ne pokrajine in tudi ne sonca. Učarane so bile njene oči v mokre, pohotne oči starca; niso se mogle umekniti, ker ni bilo nikogar, da bi bil izpregovoril tisto besedo ... Resnično ga ni bilo, da bi se sklonil ljubeznivo in bi pobožal po licu ter bi izpregovoril: ”Uboga!