Teta je bila odeta do vratu, roke so ležale na odeji; prsti so bili nekoliko sključeni, kakor da bi pričakovali plena. Obraz pa je bil zelo miren in zelo bled; ustnice so bile krepko stisnjene, obrvi strnjene.
”Resnično, tudi ponoči vidi!“ je pomislila in je stopala še tiše, svečo pa je držala nizko, skoro pri tleh, zato da bi ne obsevala obrazov nemirna luč.