V svojem kabinetu je imel klavir, in kadar je zagrnil okna in so splavale sence na gole stene, takrat je oživela njegova krasna, ponosna duša. Po sobi so se razlili čudoviti akordi in kar se je oklepalo njegovega življenja ostudnega in vsakdanjega, je od njega kakor plašč iz pepela. V teh trenotkih je izginil njegov strah pred smrtjo in šel ji je naproti, kakor ženin svoji nevesti.