Vsi so občevali z njim z nenavadno, skoro nežno vljudnostjo, kakor bi se ga bali razžaliti z nepremišljeno besedo. Kadar je sedel h klavirju, utihnil je najmanjši šum, da bi se slišalo lahko dihanje vetra, ki se je igral z zagrinjalom na oknu. V pesmih Makarijevih je ležalo toliko tihe melanholije, da so srca nehoté zadrhtela ob teh čudovitih zvokih in da se je razlila temna resnoba po licih.