”E, kam pa ti, Mihov, saj si pijan!“ se mu je zasmejal v obraz debel štacunar, ki je bil prišel iz gostilnice in si je brisal potno čelo.
Mihov ni odgovoril, ozrl se je komaj nanj in je šel dalje, omahovaje, sključen, napol že v spanju in mučnih, nerazločnih sanjah. Prišel je v prvo sobo, iskal je s topimi, poluzatisnjenimi očmi in ga ni našel: tam so sedeli sami kmetje, razgovarjali so se hrupno, nekateri so kartali, zapazil ga ni nihče.