Ozrl se je postrani na Mihova, Mihov pa se je v tistem hipu domislil, da tudi on prej ni bil čemeren.
”Sploh pa to ni nič, da bi govoril zmerom isti človek ... ljudje se privadijo in jih stvar ne zanima več, niti ne poslušajo in govor se tako izgubi. Potolažite se, saj boste tako peli ...“ Mihov se je nerodno poklonil, zinil ni besedice in je šel.