Šel je proti dolini in hipoma se je domislil svojih besed. Postal je in gledal proti postaji; spodaj je dremalo okno, kjer je pisal uradnik, a kmalu se je zasvetilo tudi, pri oknu se je prikazala svetloba, medlela je in izginila ter se prikazala pridrugem oknu; je bila prižgala svetilko ter jo nesla iz sobe v kuhinjo.
Obšlo ga je kakor sočutje, vesel je bil svojih besed in zamahnil je z roko v pozdrav ... se je razpravljala počasi.