Zavzdihnila je, domislila se je nečesa lepega; jasnega večera, bele peščene poti, ki se je svetila v mesečini; je zapel za grmom, njej na čast je zapel in njemu. Ona je imela širok slamnik, z rdečimi rožami okrašen; belo pisano krilo, ozko jopico, ki so bile cvetice uvezene vanjo, stebelca so bila od zlata. Sedela je v gosposki sobi in je gledala njemu v oči - on pa se je ozrl nanjo in njegov obraz je bil ves hudoben in oduren, kakor obraz morivca ...