Čisto blizu so že strmele pečine v neizmerno višino, v kotu je stala kapelica Matere božje in pozlačena svetilka se je lesketala motno, kakor vešča v mraku.
Zapihal je veter, drevje se je treslo, pripogibalo, mrzle kaplje so padale na obraz, na roke in zadrgetala je.
Vrnila se je po poti, koder sta se zmerom izprehajala; postala je časih in je poslušala - voda je šumela, drevje se je stresalo, samota vsenaokoli.