Toda noči so bile zmerom bolj hladne in sence zmerom bolj temne - prišle so in so ležale, vse črne, nezaupne in zlobne, dolgo v jutro, in še ko so se že poskrile, so gledale iz skritih kotov, izza grmov in izza duplin ter so čakale, da bi iztegnile dolge roke. Ko je zapazil prvi rumeni list na tleh - list, ki se je bil zdramil prezgodaj in se je zdaj prezgodaj utrudil - je prišla tiha bojazen v njegovo srce. Pogledal je v vesele oči in bojazen je izginila; pogledal je na njene raskave in rdeče roke in bojazen je legla spet težko na dno srca in razumel jo je ...