nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Na klancu, poved v sobesedilu:

Noči so bile, da je bil človek sam kakor polnočna senca, da je stopil v drug svet - v svet sanjavih pravljic, da se je smejal in jokal in ni vedel zakaj, da je zdihoval in ni razumel tihe bolečine, da je hrepenel in ni vedel, po čem. Pogledal je na nebo in nebo se je nižalo, srce se je širilo in se je dvigalo in vsa lepota neba se je izlila vanj - da, vsa lepota neba je bila v njem in vse skrivnostno polnočno življenje je bilo v njem, v njem je bila poletna noč, on jo je bil ustvaril in je užival svoje stvarstvo ... Tako je živela ob teh večerih kakor gospodična iz lepih viteških časov in njen vitez se je priklanjal do pasu in je deklamiral zaljubljene pesmi.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA