Večeri so bili dolgi; komaj je ugasnila luč na zahodu, že se je belilo na vzhodu, je prihajala mehka svetloba kakor skozi velik rožnobarven senčnik velike svetilke, prižgane globoko doli za poslednjimi gorami. Sence so bile nemirne, plašne - priplazile so se bile komaj in že so ugledale luč in so odhajale strahoma in naskrivoma, tako da se je komaj zgenilo na rosni travi, v rosnem listju. Noči so bile, da je bil človek sam kakor polnočna senca, da je stopil v drug svet - v svet sanjavih pravljic, da se je smejal in jokal in ni vedel zakaj, da je zdihoval in ni razumel tihe bolečine, da je hrepenel in ni vedel, po čem.