nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Na klancu, poved v sobesedilu:

Njegov glas je bil vselej tako mehak, kakor ni slišala enakega nikoli in sladko jo je izpreletelo vselej, kadar se je oglasil, ki je zapel nenadoma njima na čast. Kakor da bi vsega tega še nikoli ne bila okusila - uboga, zakopana v grobnici - in zazdelo se ji je sredi blaženstva, da je tista uboga še zmerom tam doli v zakleti hiši in da gleda, suha, sključena in vsa žalostna,s koprnečimi očmi skozi špranjo pri oknu, na lepi božji svet tam zunaj ... Večeri so bili dolgi; komaj je ugasnila luč na zahodu, že se je belilo na vzhodu, je prihajala mehka svetloba kakor skozi velik rožnobarven senčnik velike svetilke, prižgane globoko doli za poslednjimi gorami.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA