In vselej se je začudila lepoti noči, začudila se je, da je prišel, strepetala je vselej iznova, kadar jo je ogovoril in ji je položil roko okoli vratu. Njegov glas je bil vselej tako mehak, kakor ni slišala enakega nikoli in sladko jo je izpreletelo vselej, kadar se je oglasil, ki je zapel nenadoma njima na čast. Kakor da bi vsega tega še nikoli ne bila okusila - uboga, zakopana v grobnici - in zazdelo se ji je sredi blaženstva, da je tista uboga še zmerom tam doli v zakleti hiši in da gleda, suha, sključena in vsa žalostna,s koprnečimi očmi skozi špranjo pri oknu, na lepi božji svet tam zunaj ...