nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Na klancu, poved v sobesedilu:

Vse prelepo pričakovanje čisto novega življenja, velike neznane sreče se je vrnilo v njeno srce, in solze, ki so jo bile komaj zaskelele v očeh, so se pomešale s sladkimi solzami hvaležnosti in upanja. Zazdihnila je, obrnila se je v postelji ter se odela do ust, da bi mislila prijetno o lepoti prihodnjega dne, ki je bil že tako blizu - morda še samo šest ur, šest ali sedem, in če zatisne oči in zaspi, bodo minile te ure kakor da bi trenil; zbudila se bo in sonce bo sijalo in sedla bo gosposko na voz in - hí‐i! - po široki beli cesti, mimo hiš, mimo travnikov ... hí‐i! ... in hiše lete mimo, ljudje stoje na pragu ... že tam od daleč zvonovi ... že se dobro sliši tisti veliki zvon, ki buči, kakor da bi grmelo za gorami ... hí‐i! ... po klancu navzgor, na romarsko Goro ... mimo romaric in romarjev, ki imajo vse zaprašene nedeljske obleke in pojo z žalostnim glasom ... in tam na Gori ... tam velika cerkev, trikrat večja nego farna cerkev sv. na Bregu ... tam beli šatori ... tam same medene reči, sam pšenični kruh, same potice ... in rdeči trakovi ... tam židane rute, svetle rdeče židane rute ... hí‐i! ...


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA