Majhno je vzdignila težko zagrinjalo spodaj, sklonila se je in je gledala - dolgo, brez misli, kakor pričarana; obrvi so se strnile, ustnice so se stisnile,a srce je bilo nemirno, želelo si je bogvekam. Hrepenenje, ki je gledalo iz vsega razpokanega in oluščenega zidovja, iz temnega pohištva in ki je šepetalo in stokalo celo iz starih ubogih orehov za hišo, je leglo na srce in sama ni vedela, odkod grenkoba in kam koprnenje.
Prišla je že druga pomlad, šla je mimo, kakor da bi je nikoli ne bilo, prišlo je poletje in večeri so bili topli.