Obraz pa je bil zmerom bolj nežen, zamolklo - kakor senca je legla nanj skrivnostna samota zaklete hiše. In oči so bile velike, mirne; komaj zavedne, žalostne, koprneče sanje so gledale iz njih. Stopala je nalahko z nekoliko upognjenim životom; doma je hodila tako, da bi ne vznemirjala Mariševke in noge so se privadile.