Strašen je bil njen obraz - podoben tistim zavrženim angelom v cerkvi, ki so padali pred svetlim mečem svetega dol v brezdanje peklo: neskončna bolečina na njih spačenih obrazih je bila ostudna, zoprnemu zasmehu enaka. Mariševka je gledala na ponosno poslopje, ki se je dvigalo tam za dolgim zidom, sredi prostranega vrta v pomladanski lepoti, in zato je bil njen obraz spačen in je bila bolečina na njem tolika, da je bila podobna ostudnemu zasmehu. Ko jo je ugledala, je zakričala, omahnila ter pobegnila po stopnicah.