Skozi okroglo okence je sijal pramen svetlobe; nekaj se je tam zgenilo - Mariševka je stala ob oknu. Strašen je bil njen obraz - podoben tistim zavrženim angelom v cerkvi, ki so padali pred svetlim mečem svetega dol v brezdanje peklo: neskončna bolečina na njih spačenih obrazih je bila ostudna, zoprnemu zasmehu enaka. Mariševka je gledala na ponosno poslopje, ki se je dvigalo tam za dolgim zidom, sredi prostranega vrta v pomladanski lepoti, in zato je bil njen obraz spačen in je bila bolečina na njem tolika, da je bila podobna ostudnemu zasmehu.