In je tekla, poskakovala je z ranjenimi nogami, že je prišla do voza, prijela se je z obema rokama - toda voz je sunil, švignil je dalje in je padla, udarila se je s čelom ob kamen in je obležala ... je brisal materi z robcem potno čelo; izza poluodprtih trepalnic so gledale bele oči, bolna rdečica je gorela na razbeljenih licih, ustnice so se premikale.
”Mati!“ je šepetal in tresel se je od strahu in bolečine.
”Pridi, kaj sem ti storila, da ne prideš?“ je prosila in je čakala na samotni poti ob mrzli jeseni, ko je kapalo z golih črnih vej na razpletene lase.