”Kod si hodil, da si prišel tako bolan, da si prišel umret?“
Skril je obraz v odejo in je zajokal, kakor pred mnogimi leti, ko je skril glavo v materino naročje, kadar mu je bilo pusto in težko ... Ko ga je ugledala pred sabo, v motni megli, ki je bila pred njenimi očmi, je videla njegovo življenje in življenje svojih otrok in svoje življenje ... je bil v sobi, luč je gorela slabo in materi se je zdelo, da ugaša.