Napravila se je precej spat, odela se je preko oči in je zaspala.
Ko je zatisnila trepalnice, je stopil k njej hlapec, lepo oblečen in čisto drugačen; in tudi ona je bila lepo oblečena in na glavi je imela venec kakor ob prvem obhajilu. Hlapec je bil močan in velik in jo je vzel v naročje in jo je nesel daleč, zmerom dalje in zmerom navzgor - romarska Gora in Ljubljana, vse je bilo pod njima v senci, pred njima pa je bila nebeška luč.