Zunaj se je bilo nebo razvedrilo in mesec je sijal na posteljo. Trepalnice so ji lezle na oči, misli so se že motale kakor v sanjah, govorila je zmerom bolj tiho, jecaje, nerazumljivo in, ko je utihnila, je dihala mirno in enakomerno, izza poluodprtih, smehljajočih ustnic so se svetili beli zobje ... Ali mati je poslušala dalje in govorilo je v izbi dalje, čisto jasno in razumljivo.