je šla na dvorišče, vzela je kruh z voza in je šla na ono stran dvorišča za gostilnico, od koder se je videlo daleč dol po ravnini. Vse se je tam bleščalo, srebrn prah je pregrinjal vso daljavo; pod hribom, ki se je komaj razločeval iz prahu, se je svetilonekaj belega - Ljubljana. je gledala kakor začarana in srce ji je tolklo od sladkega nemira. Ljubljana - čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama.