Kadar je bil sam, je zamahoval z roko in govoril naglas; tudi med ljudmi na ulicah se je časih nenadoma poluglasno zasmejal, prestrašil se je svojega glasu, sram ga je bilo in hitel je dalje, da bi se ne ozirali po njem: ”Kaj je znorel fant? ...“ Napravil si je bil drugo življenje, ker je bilo resnično življenje tako umazano, polno skrbi in groze ... ”Kam si se zamislil,?“ ga je prašala mati.