nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Na klancu, poved v sobesedilu:

In v samo dušo njegovo je leglo naposled nekaj nezaupljivega, skritega in samosvojega; plašljivost zbeganega in tankočutnega otroka, ki mu pade žala beseda na srce kakor udarec s pestjo, se je izpreminjala polagoma v neodkritosrčnost; beraštvo, ki ga je bilo polno vse njegovo življenje in ki so mu ga očitali neprestano, se mu je izlilo polagoma v naturo in, kadar je govoril s tovarišem, ki je bil oblečen boljše od njega, se mu je život nehote skrivil in obraz mu je bil ponižen in hlapčevski ... Tistih misli, ki jih je bilo srce polno, ko je potoval prvikrat v Ljubljano, ni bilo nikjer več, nikoli več niso posijale izza sence suženjskega življenja, ki ga je napravilo prezgodaj starega in čemernega. Toda namesto njih so prišle drugačne misli, neumne in sanjarske, misli bolnega in nesrečnega človeka, ki išče opore s trepetajočo roko in jo najde šele v svetu, ki si ga je bil sam ustvaril in o katerem vé dobro, da si ga je bil ustvaril sam.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA