Šla je za njima do praga in je gledala, ko sta šla po klancu, s trdimi, enakomernimi koraki, kakor ljudje, ki se napravljajo na dolgo pot. Ko sta izginila, se ji je nenadoma zasmilil, Bog vedi zakaj, žal ji je bilo, da mu je zvečer očitala, ker ji ni nič prinesel iz mesta in ko je šla po kavo v kuhinjo in je sedla za mizo, jo je bilo strah samote in zajokala je.
Mati in sta se napravila peš v Ljubljano, ker je bila vožnja predraga in bi ostalo premalo za stanarino, za večerjo še celo nič.