Spominjal se je očeta - šel je v tuji svet, med tuje ljudi, ki so hudobni in neusmiljeni; Bog vedi, kaj so mu naredili, Bog vedi, kje spi zdaj, sam in žalosten, v temni tuji izbi, kjer čakajo strahovi pred oknom, pred durmi, čakajo in plezajo gor, iztegajo roke, prihajajo bliže ... Zdrznil se je, strepetal je - to je bil on sam, ni bil oče ... strahovi čakajo in plezajo gor, prihajajo k njemu, iztegajo roke ... Zakričal je, zdramil se je.