Žalostna je bila, da bi sedla v travo in umrla. Nič več ni bilo nemirnega strahu in nemirnega upanja - samo velika žalost, ko bi se človek skril kam v temo in bi ne potožil nikomur.
”Nikoli jih ne doidem!“ si je mislila in zazdelo se ji je, da bi jih ne došla nikoli, če bi tekla za njimi do konca sveta in do konca življenja.