Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je bilo v hrbet, kakor da bi ji pihal hladan veter za vrat in po telesu dol.
”Nečejo čakati!“ jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo je kakor s trdimi rokami. Vidijo in nečejo čakati; sedé na vozu in gledajo, kako teče za njimi in vpije in joka; pa se smejejo; prijetno sedé, roke uprte ob kolena, glavo malo sklonjeno in se smejejo na tihem, kakor tisti v cerkvi, ki sedi ob strani in gleda, kako bičajo Jezusa.